„Pisati pomeni početi podvige.
Pisati je možno marsikaj.
Recimo: pisma in knjige
in izpoved ljubezni in še marsikaj.“
Prirejeni Pavčkovi verzi nas spomnijo, da je pisanje človekova posebnost in edinstvenost. Brez tega bi bila naša komunikacija izjemno težka. Kar so v preteklem tednu preverili tudi naši učenci in zaposleni na šoli. Pisali smo, analizirali lastne pisave ter jih primerjali z ostalimi v okolici. Največji izziv je predstavljala naloga, kjer so morali ostalim učencem posredovati sporočilo ne da bi pisali, risali ali uporabljali vsem poznane simbole. To ni bil mačji kašelj. Veliko smo se pogovarjali o tem, zakaj pišemo z roko in kako bi bilo, če nebi pisali. Naši predšolski otroci v vrtcu so vlekli črte, risali in se podpisali ter prisluhnili zgodbi Črta. Odlično jim je šlo.
S črnilom napisana sedma kitica Prešernove Zdravljice pa je bil uvod v prihajajoči kulturni praznik. Izdelki so razstavljeni po hodnikih šole.
zapisala Barbara Stuhne Vuk
