Narava se počasi prebuja, barva svet okoli nas v živahne barve, ptiči spremljajo naš korak ob sprehodu v naravo. Da, včeraj smo obeležili prvi pomladni dan. Narava se bo začela bohotiti v vsej svoji moči in magiji, ki jo lahko ustvari. Mi ljudje, naš svet pa se je popolnoma ustavil. No, ustavilo se je družabno življenje in v veliki meri jutranje hitenje in službene ter šolske obveznosti, ki jih sedaj opravljamo doma.
Danes pa obeležujemo svetovni dan poezije ter svetovni dan downovega sindroma. Dva tako različna a hkrati podobna svetova. Poezija nam nudi prostor za vse naše občutke – žalost, strah, ljubezen, hrepenenje in še veliko drugih, prostor, kjer se srečajo besede vseh barv, rime in ritmi ter zvoki vsega človekovega bitja. Tako tudi ljudje z downovim sindromom v našem okolju obarvajo prostor z vsemi različnimi občutki, besedami, zvoki ter barvami srca.
Vabim vas, v kolikor boste v današnjem dnevu našli čas, da prelijete kakšen verz na papir. Čeprav smo narazen in vsak v svojem zavetju doma, nas lahko poezija združi.
POMLADANSKO KOLO
Ajmo, ajmo,
roke si podajmo,
ajmo, ajmo,
kolo zaigrajmo.
Zima je odšla!
Ptički žvrgolijo
pravo melodijo,
že trobentice nam zlate
pozlatile so vse trate,
a nad njimi zvončki beli
se priklanjajo veseli,
vmes pa višnjevi žefran
razgleduje se čez plan.
Ajmo, ajmo
roke si podajmo,
ajmo, ajmo
kolo zaigrajmo,
vsa cvetoča
in smejoča
vigred je prišla.
(Ljudmila Prunk – Utva)
